Toliko bi ti rada povedala. Pa saj že vse veš. Mogoče ne vsega, ampak saj je tako ali tako vse podobno. Ne vem kaj čutim do njega, ampak si želim. Želim si, da bi razbrala svoja čustva, da v meni ne bi bila taka zmeda. Želim si, da bi vedela, kaj On čuti. Kaj si On želi. Rada bi vedela, kaj pomenijo tisti pogledi. In zakaj se mora to dogajati. Tebi in meni. Ter še veliko drugim ženskam. Ter moškim. Res, da sem trenutno proti njim, ampak za to niso krivi moški, ampak ljudje. Tudi ženske so take, saj jih poznaš. Kruto je to... Želim si, da bi lahko enostavno pozabili in šli naprej. Da bi direktno čustva prekočila iz ljubezni na prijateljstvo in da ne bi bilo tega vmesnega prebolevanja, ki traja najdlje. In sploh ni nujno, da se kdaj konča. Če pa se, pa se še vedno lahko vrne nazaj... Poleg tega mučnega prebolevanja se pa najdejo tipi, ki ne vejo kaj hočejo. En dan bi bili s tabo, naslednji dan ne več... Saj veš... In to boli. Boli, ko si želiš biti z nekom. Včash tako močno, da bi bilo lažje umreti najbolj boleče smrti. Pri meni ni bilo velikokrat tako hudo, toda vidim, da pri tebi je... Rada bi ti pomagala, a ne znam. Rada bi vrgla to bolečino nekam stran. Pomoje se bolj sekiram zaradi tebe kot zaradi sebe. Veš... imam te rada, čeprav ti tega nikoli ne povem. Res sem vesela, ker sva kljub vsemu obdržali stike. In zato bi ti rada pomagala. A ne znam. Pri meni je pa tako ali tako vse skupaj čudno. Še sama ne vem, kaj si želim. Nekaj časa si ga želim nazaj, drugič spet ne. Nekaj časa se mi zdi najlepši, drugič mi je smešen. Nekaj časa boli, nekaj časa se počutim tako lahko, da bi lahko poletela. Bojim se ga srečati, ker vem, da bo bolelo. Jaz nočem bolečine...

Spat grem... Upam, da boš kmalu pozabila nanj. Vem, da bo težko ampak ni te vreden... Res ne...